Prvi rojstni dan studia na Brnčičevi

Eno leto...
Nikoli nisem sanjarila o fotografiji, le rada sem imela fotoaparat v rokah in ustvarjala, že od malega. Najlepše je bilo, ko smo še imeli film in nisi vedel, kaj bo pršlo ven in si čakal in čakal in na koncu le videl tisti zmazek, ki ni bil podoben ničemur. Nikoli nisem pomislila, da bi bila fotografinja, pa je le to postal moj poklic (poleg uradnega;)). Iz hobija se je v meni prebudila želja po ustvarjanju na drugačni ravni. Po komunikaciji. Toplini. Bližini. Nasmehu. Žalosti. Nagajivosti. Skozi objektiv...
Ustvarjam že mnogo let, danes pa je moj studio upihnil prvo svečko, prvo leto samostojnosti. Nekaj najlepšega. Biti na svojem. Lep občutek. Res. Ga je skoraj nemogoče opisati. Toliko dela je bilo, da smo prišlo do sem, a hkrati se zdi, da je bilo kot včeraj, ko sem prvič prijela za moj prvi »veliki« fotoaparat, Nikon D40 in vsem dobesedno težila, da mi pozirajo in z njimi hodila na nemogoče kraje, da smo ustvarjali. No, pa je le obrodilo sadove. Danes sem presrečna, da sem v tej točki življenja, tukaj, sedaj in z vami. Da lahko z vami in vašimi sončki delim mojo zgodbo in mojo sedanjost, da mi delate družbo prav vsak dan v letu. Hvala! Eno leto je minilo kot bi le zamižala in vzdihnila. Uf, upam, da le ne bo vse tako hitro minilo. Naj le traja in traja. Občutek je nepozaben. HVALA!